L. 862 je moravski (češki) knez Rastislav prosil bizantinskega cesarja, naj mu pošlje misijonarje, ki poznajo staroslovanski jezik. Meniha, brata Ciril/Konstantin (ok. 825–869) in Metod (826 –885), sta se odzvala knezovemu pozivu in l. 864 iz Soluna prišla na Moravsko širit krščansko vero.
Ciril je za potrebe bogoslužja v staroslovanski jezik iz grščine prevedel glavna biblična besedila in bogoslužne knjige. Besedila je zapisal v posebni pisavi, glagolici. Bogoslužne knjige v slovanskem jeziku je potrdil papež Hadrijan II (l. 867).
Z uvajanjem bogoslužja v slovanskem jeziku sta Ciril in Metod prišla v spor s frankovsko duhovščino, ki je zagovarjala teorijo, po kateri je bilo v bogoslužju dovoljeno uporabljati le tri svete jezike – grščino, latinščino in hebrejščino. L. 869 sta brata odpotovala v Rim, kjer sta se morala zagovarjati pred papežem.
Ciril je ostal v Rimu, kjer je vstopil v grški samostan in prevzel redovno ime Ciril ter še istega leta umrl.
Metod je bil med letoma 870 in 873 zaprt na Bavarskem, njegova liturgija pa je bila prepovedana vse do l. 880, ko je papež Janez VIII. dovolil bogoslužje v slovanskem jeziku. V jeseni življenja je Metod prevajal iz grščine v staro cerkveno slovanščino različna bogoslužna besedila, med najpomembnejšimi prevodi so bile knjige Stare zaveze.
Po Metodovi smrti je bila njegova liturgija na Moravskem zopet prepovedana, njegove učence pa so izgnali. Ti so se zatekli v Istro in na Kvarner, v Bolgarijo, Raško in pozneje tudi v Rusijo.
V latinskih in italijanskih virih pa se večkrat omenjajo »črke sv. Hieronima« namesto glagolice. V borbi za zakonitost glagolice in slovanskega bogoslužja naj bi glagoljaši od 13. stoletja dalje začeli pripisovati odkritje glagolice sv. Hieronimu, enemu izmed štirih velikih cerkvenih učiteljev (B.Fučič: Terra incognita, str. 103).
