Najstarejši glagolski napisi so t.i. KIJEVSKI LISTIČI, PRAŠKI ODLOMKI, MAKEDONSKI SPOMENIKI.
Najstarejši glagolski zapis v Sloveniji so LJUBLJANSKE HOMILIJE – zbirka pridig iz 13. stoletja, iz l. 1444 izvira LJUBLJANSKI GLAGOLSKI BREVIR.
Zagnan zbiratelj in preučevalec glagolske književnosti je bil Žiga Zois in kasneje njegov varovanec, Jernej Kopitar. Zbrano gradivo s Zoisovimi Rokopisnimi opombami in Kopitarjevo zbirko hrani Narodno univerzitetna knjižnica v Ljubljani – NUK.
Del SUPRASELJSKEGA KODEKSA, ki ga hrani NUK in ki velja za najstarejši glagolski dokument v slovanskih jezikih nasploh (Supraseljski samostan iz Bjalistoka, konec 10. stoletja) je uvrščen na Unescov seznam »Memory of the world«.
»Fontes Liturgie Glagolito – Romanae« je zbirka vse razpoložljive glagoljaške literature od 13. stoletja dalje, ki jo je zbral msgn. dr. Luka Jelič za potrebe posvetovanja škofov Gorice, Zagreba in Zadra (1905).
Pri nas se je ohranilo največ glagolske pisne ostaline iz zgodnjega obdobja, to je od 13. do 16. stoletja. V 17. stoletju je glagolskih napisov občutno manj.
Na Slovenskem je najprej glagolica prenehala tam, kjer so se uveljavile velike opatije z značilno zahodnjaško miselnostjo. Samostanske šole in Jezuiti, ki so v 17. stoletju prevzeli šolstvo, so podpirali latinsko bogoslužje in s tem izrivali glagolsko bogoslužje.