Poleg tiskanih knjig glagolico odkrivamo še na pergamentih, napisih v kamnu , napisih vpraskanih na cerkvenih zidovih … Na kamnitih ploščah je veliko napak: klesarji, ki so v kamen gravirali pismenke, so tekst prepisovali kot sliko, oziroma bili nepismeni. Kamniti napisi so ostali na mestu, kjer so bili ustvarjeni.
Pisale so se cerkvene knjige ( misali – mašne knjige, homilijariji – zbir pridig, brevirji – molitveniki), razprave, zakoniki, razvodi (določitev meja), kronike, urbariji, župnijske matične knjige, literarna besedila, oporoke …
Z jezikovnega vidika so dokumenti in napisi v glagolici v značilnem dalmatinskem jeziku tistega časa z vrinjenimi romanskimi izrazi in slovenizmi.
Glagolica je doživela pravi razcvet ob iznajdbi tiska.
Prva tiskana knjiga v glagolici je izšla l. 1483, to je bil Misal »po zakonu rimskog dvora«. Izid tiskanega misala je napovedal žakan Jurij iz Roča v Izoli, 26. julija 1482, kar kaže, da je bila v Izoli glagoljaška postojanka, mogoče celo tiskarna, v kateri so tiskali ta misal.
Pri pripravi glagolskih tiskov na Slovenskem je pomagal tudi Primož Trubar, ki je glagolico imenoval “hrovaška” pisava.

Znani tiskarski mojstri, ki so tiskali glagoljaške knjige v naši bližini:
– Belušič iz Kopra (Pelasio)
– Jakov Novak iz Buzeta (Jacques Moderna)
– Anton Stovič iz Motovuna (de Antiquis)

V glagolici in v domačem jeziku se je na stene cerkva, platnice knjig, pergamente beležila zidava hiš, cerkva, oltarjev, stolpov, vlitje zvonov… , zapišejo se važni dogodki npr. bolezni, lakota, napadi Turkov in Uskokov, nakup knjig…

• Koprski škof Zeno je ob vizitaciji maja 1661 v Krkavčah našel tri slovanske mašne knjige in eno latinsko ter en slovanski misal v Kortah nad Izolo.

Koprski škof Naldini je l. 1691 župniku v Krkavčah ukazal naj cerkvene matične knjige  v glagolici odslej piše v italijanščini. Matične knjige so pisali v glagolici do l. 1706, zvezke iz let 1675 – 1688 so hranili  v župnijskem arhivu v Krkavčah.

V posameznih primerih so glagoljaški duhovniki oskrbovali na Slovenskem cele župnije. Iz pisnih virov izpričani župniji  sta Griže pri Celju, ki so v letih 1580-1631 imele župnika glagoljaša iz tržaške škofije ter ptujska podružnična cerkev sv. Ožbalta, ki je l. 1607 ob nedeljah in praznikih obhajala božjo službo v glagolici.

Glagolske fragmente so odkrili  še drugod po Slovenskem: v Preddvoru, Radovljici, Stari Fužini, Bodeščah, Bukovici, Bledu, Križah pri Tržiču, Naklem, Ljubljani, Rakitni, Šmartnem pri Litiji, Višnji Gori ter v cerkvah drugod po Primorskem: Slap pri Vipavi, Štanjel, Dornberg, Dolenja vas pri Senožečah, Misliče, Podgraje.

Posvetni napisi se najdejo v cerkvah sv. Roka v Borštu, sv. Trojice v Hrastovljah, sv. Ivana v Devinu, sv. Janeza Krstnika iz Predloke, napis na zvoniku v Gračišču, napisi v Miljah, Kontovelu, Črnem Kalu,  Sevnici, napis na gradu Vinica (Bela Krajina).. .

• Prošnja Bernarda Mihića, gvardijana in provinciala gregoritskega samostana v Kopru, ki jo je naslovil na škofa l. 1635 zaradi velikega pomanjkanja duhovnikov v cerkveni provinci, je bila napisana v glagolici.

• Friderik II Celjski je svojo ustanovo v Štrigovi poklonil glagoljašem.

Vsi najdeni viri dokazujejo, da je bila glagolica poznana in uporabljena  na širšem slovenskem prostoru in da se je uporabljala kot instrument zapisa v tistem času.